Tako pač je v življenju, da vsak dogodek, še tako lep, mine (pre)hitro. Tudi naša ekspedicija v Beograd. Pa čeprav je trajala kar 16 dni za skupino 1. Prav hitro je prišel dan, ko smo odšli domov. Back to normal life, back to reality…

Neverjetni Srbi, še posebej pa tisti iz OGAE Srbija, so nam pričarali Beograd še lepši, Srbijo še bolj zanimivo, naše bivanje pa naravnost idealno. Že na začetku so nas obiskali lastniki stanovanja, ki smo ga najeli in nam prinesli sveže pecivo, piškote ter jogurte. Ko smo odhajali, so nas obdarili s pravo Srbsko viljamovko, objemi in besedami, da smo bili njihovi najboljši gostje. OK, saj je res, da smo plačali stanovanje, ki je bilo veliko več kot 100 m2 za 100 € na dan (skupaj 1600 € oziroma 400 € na osebo), a vseeno. Člani OGAE Srbija pa….. v nekaterih naših očeh so pričarali mokrino, solze, začudenje. Na dan slovesa jih je 5 prišlo z avtom pred naš blok in nam podarilo kavino skodelico, notri darilce v obliki igračke ter veliko čokolado. Ko so odšli, sta prišla v stanovanje še sam predsednik OGAE Srbije, Miroslav Luburić ter Strava. Ker smo bili že prej Stravi tako všeč, je odšel domov (na drugi konec Novega Beograda ali po domače: daaaaaaaaleč stran), pojedel večerjo ter prišel nazaj k nam na železniško postajo in se tam poslovil od nas. Tako ali tako pa je bil tam že naš beograjski nepremičninski agent Dragan, tisti ki je urejal nastanitev  za obe skupini.

Ja, najboljši Evrosong do sedaj, ker se nam je toliko zgodilo, da smo kakšno foro, smeh, vic, dogodivščino… nenamerno pozabili napisati.

Nekatera dejstva od zgoraj naštetih pa bom poskusil pričarati tudi Vam, bralcem Bloga. Po alinejah, z obrazložitvijo zraven.

*       Jedla, Jedla, Jedla… se je slišalo skandiranje v dvorani. Nekomu, ki ima ta vzdevek, je ostala trojica Grupe1 namenila nekaj sekund slave. Največja fora je bila, da omenjena oseba ni bila zadovoljna s tem in nas rotila, naj utihnemo. Zakaj že ? Vsaka reklama je dobra, pa čeprav slaba.
*       Ob nastopu gruzijske slepe pevke so imeli pri koreografiji kar veliko težav. Kamera tega ni pokazala. Mi in gledalci v 1. vrsti pa smo videli, da se eden izmed backvokalistov ni mogel otresti črnine in se preleviti v belo oblečenega. Če imate čas, si dobro poglejte finalni posnetek in videli boste, če boste pozorni.
*       Ja, Rus je zmagal in v dvorani je dejal, da je zmagal zaradi nas ter pokazal na občinstvo. Ves nesrečen ob njegovi zmagi je Erik dejal: »Zaradi mene sigurno nisi zmagal«.
*       Dima Bilan se je pokazal ponovno in zapel pesem, navdušenja od obiskovalcev pa ni in ni bilo od nikoder. Okrog odra so stali PRAVI varnostniki, ki so varovali, da kdo ne »prodre« na oder. Kljub velikemu
varovanju je eni Rusinji to uspelo, prišla je do njega, takoj za njo pa še varnostniki in jo enostavno odnesli z odra v zaodrje. Tam jo je hotel »rešiti« nekdo z D akreditacijo (D=delegacija, op.p.)  Kje je omenjena gospodična končala svoje bivanje niti ni pomembno.
*       Pred samim vstopom v dvorano me je poklical natakar,  ki je imel v najemu stojnico in rekel, da je priskrbel nekaj alkohola in da se po finalu oglasimo pri njemu. Vzeli smo nekaj pirov in odšli pred dvorano. Tam pa delegacija OGAE Malte. Ko se je njihov član predstavil, ga je Erik hotel pobarati nekaj glede Malte in komunikacija je bila vrhunska, mi pa smo umirali od smeha. Na vprašanje Erika, če se da na Malto s trajektom in avtom, je Maltežan (preslišal je besedo trajekt) v polomljeni angleščini odgovor: »Ne moreeeeš iti tja, to je otočeeeek na sreeedi morjaa”. Smeh na kubik.
*       Prav zanimivo je, da je bilo na 2. polfinalu ter na finalu v dvorani več kot 100 Slovencev. Le kje so bili na 1. polfinalu, ko je nastopila Rebeka?
*       To, da smo imeli v novinarskem središču svoje »piđn boxe«, svoj predal za promo material, kar med prvimi…. Dejansko, če bi šli naravnost s tramvaja v press center, bi imeli številke od 1 naprej…, tako pa smo »dobili« 17, 18, 19, 20………….. Bosanski novinar je rekel, da imamo mi te številke, še sam Stockselius ima pa 83, haha…
*       Toliko intervjujev, kot smo jih dali letos člani OGAE Slovenija, pa najbrž še dolgo ne bomo. Med najbolj poznanimi so bili Reuters, RTV Slovenija, Radio Aktual, Radio HIT Domžale, Radio Belvi, RTS – nacionalna TV Srbije, TV Pink, BN TV, TV Čarli, TV 3, MTV Asia, Radio S Beograd, BE92, Index.hr, OGAE Slovenija, Esctoday.com, Radio International, ERT – nacionalna TV Grčije, TV Balkanika Švedska, Belgijska nacionalna TV, YLE – nacionalna TV Finske, 12point.com iz Belgije, evrovizija.com, Radio Celje, Radio Zeleni val….. Izračunali smo, da jih je bilo krepko čez 100 vsega skupaj. Očitno so nekateri vendarle spoznali, da smo v Evrosongu s srcem in dušo in nismo vsiljivci, kot so to marsikateri.

Naj za konec napišem le še nekaj verzov iz daleč najboljšega filma naše bivše skupne države: “Nesretnik sam od malena, od sve muke pesme pevam, volijo bih majko mila, da se ovo samo snevam………”

Najlepša hvala vsem, še posebej pa OGAE Srbiji. Kapo dol.

Miran Cvetko

Rezultati prvega polfinalnega večera: 

Rezultati drugega polfinalnega večera: 

 Rezultati finalnega večera:

Vir: www.eurovision.tv

Kot lahko vidite, ni udarna skupina OGAE Slovenija pravilno napovedala nobene uvrstitve, med prvo peterko pa sta se povzpeli le Rusija in Ukrajina. Dokaz več, kako težko, če ne že skoraj nemogoče je napovedati, kako se bodo razpletli glasovi. 

“Pred Vidov dan, pod jastuk stavi Vidov cvet.

Onda reci ovo: “Sveti Vide neviđeni, dođi dragi suđeni. Dođi noćas u moj sanak, dođi mi na sastanak.”

Ako ovo učiniš, kažu, za dva dana ćeš upozanti svog suđenog.”

To izročilo obstaja v Srbiji še dandanes. Še vedno obstajajo dekleta, ki v sanjah iščejo svojega fanta, katerega je izbrala usoda. V kolikor fanta ne dobijo, del njih propade in rodi se hrepenenje. S pomočjo pesmi, ki prihaja globoko iz duše, kličejo svojo ljubezen. Pri tem udarjajo ritem – tri korake naprej (srce bije), dva koraka nazaj (razum umirja ritem). Na to glasbo plešejo oro skozi stoletja. Ne glede kako daleč je ljubezen, ne glede, kam je srce odneseno, ono vedno zasliši uspavanko, ki ga prebudi.

Nuna nei…

Na koncertih so čustva včasih na hudi preizkušnji, zlasti kadar se balada zlije z množico. Nekaj podobnega je bilo tudi na letošnji Pesmi Evrovizije, ko je nastopila Jelena Tomašević. Emocije, ki pridejo takrat na dan, ne more prikazati nobena kamera, še posebej ne tista uradna. Na fotoaparat nam je uspelo zabeležiti neponovljivo doživetje, ki ga ponujamo tudi vam. Posnetek, ki ga je naredil Gorazd Povšič, je zame osebno zelo dragocen.

Erik Sedevčič

Še nekaj ur in znano bo, komu, oz. kateri državi bodo naklonjeni nocojšnji televoting glasovalci širom Evrope in še čez. Kakršnekoli napovedi se zgolj ugibanje, saj končnega rezultata ne more vedeti prav nihče vnaprej. Kljub vsemu pa se je udarna skupina OGAE Slovenija odločila, glasovala in izglasovala naslednji vrsti red:

1. Ukrajina

2. Portugalska

3. Rusija

4. Srbija

5. Bosna in Hercegovina

Koliko smo bili pri tem uspešni pa bomo izvedeli kaj kmalu.

Lep pozdrav iz vročega Beograda.

Ker se Rebeka žal ni uvrstila v finale, smo tudi mi nekoliko izgubili poleta za intenzivno spremljanje vseh dogodkov v zvezi z ESC 08 tudi vnaprej. Odločili smo se, da se bomo šli turiste in se tako podali po beograjskih ulicah. Tako kot v vseh mestih, v katerih si prvič, se je tudi po Beogradu lepo sprehajati kar tako v en dan, fino je, da se nekoliko izgubljaš po neštetih ulicah – da “lutaš”. In po Beogradu se to da, saj je to metropola, ki ti spontano odkrije svoje čare ulic, trgov, prekrasne arihtekture in parkov. Beograd je nov in star, ima dve reki, šest mostov in dva milijona prebivalcev. Center mesta je lep, “doteran”, čist, povsod trgovinice, tudi tiste prestižne, kavarnice na prostem. Preseneti me ogromno število parkov, običajno zelo velikih, polnih vrveža sprehajalcev in otrok. Največji je seveda Kalemegdanski, najbolj pa mi je ostal v spominu park ob cerkvi Svetega Save, saj je deloval zelo filmsko. Nikakor ni bilo moč prezreti Skadarlije in njene Skadarske ulice, kjer se nahajajo gostilnice s pristno srbsko hrano, čevapčiči so tukaj tako mehki, da se kar stopijo v ustih. Zraven hrane obvezno sodi tudi glasba v živo, na star način. Ljudje prijazni, gostoljubni, nevsiljivi. Z zemljevidom v rokah, neobremenjeni od vsakodnevnih skrbi, dovolimo, da nas pot vodi spontano, da se urini kazalci ustavijo. Začenjamo se počutiti beograjsko, ravno toliko, da se bomo v to mesto zagotovo še vrnili.

Erik Sedevčič

Beograd kar tako. V obliki albuma si slikice lahko ogledate TUKAJ

Foto – Gorazd Povšič

Tudi to je Mercator, seveda v Novem Beogradu.

Fotovideo – Gorazd Povšič

Montaža – Erik Sedevčič

Danes je bila ekipa OGAE Slovenija gost v oddaji Trenja na POP TV. Javljanje je bilo neposredno izpred “Beogradske arene”. Sama oddaja je bila zelo polemična in na trenutke že nekoliko ostra. Poleg nas se je v neposredni prenos javljala tudi ga. Miša Molk. Naš vloga je bila predvsem predstavitev Kluba ljubiteljev Pesmi Evrovizije – OGAE, se pravi naše delo neposredno na kraju dogodka. Ker smo predvsem ljubitelji, v žolčno debato nismo posegali.

Nekaj utrinkov s snemanja. V obliki albuma si slikice lahko ogledate TUKAJ

Foto – Gorazd Povšič, Erik Sedevčič

Ponovno javljanje po krajšem odmoru.

Za ogled prispevka kliknite TUKAJ

Danes je ekipa OGAE Slovenija razglasila dan žalovanja in odšla na Titov grob.

Dedinje, nekdaj kraj romarjev iz vse Jugoslavije in zadnje počivališče enega najbolj razvpitih državnikov prejšnjega stoletja. Kraj, kamor so ljudje zahajali kot bi bil posvečen, kraj neskončnih spominov, želja, bolečine. Kaj pa danes, skoraj dve desetletji po razpadu nekdaj skupne domovine? Nanj ne opozarja skoraj ničesar, nikjer kažipotov ali napisov. Po intuiciji izstopimo iz avtobusa na postaji, ki se nam je na zemljevidu zdela še najprimernejša, naletimo na razbito parkirišče, po zanemarjenem parku se povzpnemo do vhoda. Park na tej strani ograde je lepo negovan, številni kipi, prvi in največji je kip Josipa Broza Tita in hip nato grobnica. V živo jo vidim prvič in kot je navada ko fikcija televizijskih ekranov zadene ob realnost - deluje mi neprimerno manjša. Nikjer nobene straže, nobenih prepovedi, mrkih pogledov ali kontrole, lahko vstopiš, kot želiš, se sprehodiš, dotakneš belega marmorja in za trenutek zavrtiš film tistega davnega leta, ko smo vsi jokali z nekom ali za nečim, kar je umrlo. Fikcija? Realnost? Grobnica je preprosta, skromen muzej okrog nje tudi, nekaj pohištva, štafete mladosti, uniforme. Je to vse, kar je ostalo od nekdaj “ljubićice bele”? Je to vse, kar je ostalo od nekdaj Jugoslavije? No to vprašanje nimam odgovora, imam le spomine na ne tako oddaljene čase. In spet vprašanje – zakaj? Nekoliko postojim, postanem žalosten za nepregledno množico ljudi, ki je umrla skupaj z njim, za nepregledno množico, ki je umrla za njim. Sledi krajše sončenje na prostoru, kjer naj bi se na dan pogreba odvijal največji prostozidarski shod. Veličasten zbor državnikov vsega sveta. V naključja ne verjamem. Še sprehod skozi muzej, kjer so razstavljeni predmeti, podarjeni ob različnih priložnostih, večinoma od preprostih ljudi, ki so resnično verjeli v svojega vodjo. Na izhodu nas toplo pospremi kustos, ki ve vse in ve preveč, da bi mu lahko verjeli na besedo.

Eno pa je zagotovo – tistega časa ni več. Doživeli smo le Dedinje – petnajst minut iluzije.

Erik Sedevčič

Takole smo preživeli dan. V obliki albuma si slikice lahko ogledate TUKAJ

Foto – Gorazd Povšič

…je bila ena izmed hudomušnih izjav sovoditeljice Pesmi Evrovizije 2008, Jovane Jovanović na generalki prvega polfinalnega večera, katero sva si skupaj z Gorazdom ogledala včeraj popoldne. Stavek, ki še kako drži, vsaj jaz imam tak občutek, potem, ko sem bil priča tako dogodku v Atenah, kot tistemu lani v Helsinkih. Če sem za slednjo Pesem Evrovizije lahko rekel, da je bila tip top kar se tehnike in organizacije tiče, neznosna pa glede pretiranih pravil in hladnosti Helsinčanov, lahko za letošnjo Pesem Evrovizije brez tendencioznosti zapišem, da je gostoljubje na tako visoki ravni, domačnost tako pristna in ugodje brez primere, da me je na trenutke kar malo sram vseh tistih pomislekov, dvomov, strahu in tudi grdih besed, ko sem zapuščal deželico. In če drži prvi del stavka, drži tudi drugi – tehnika je pač tehnika in Balkan je pač Balkan – na prvi generalki je kar precej škripalo, saj je bilo vajo potrebno dvakrat prekiniti, najavni filmčki so poskakovali ali kot se lepo po primorsko reče – “trokirali”, zvok v dvorani je bil tudi bolj tako, tako. Ker pa verjamem, da kjer sta želja in iskrenost, je tudi pot in le-ta bo gladko vtrta na nocojšnjem prvem polfinalnem večeru.

Sama dvorana deluje manjše kot sem pričakoval, predvsem pa so pomanjšali oder s prvotno obljubljenih 13 na 8 metrov delovne površine. Kakšna je moč razsvetljave, smo se lahko prepričali v diskrepanci tega kar je moč videti na kraju dogodka in tistemu, čemur smo priča na malih zaslonih. Oder v živo deluje bolj ubogo, zavit je celo v aluminjasto foljo (svizec je v Beogradu imel veliko dela), okrog so vidne deske, nosilci, plastika krneki. A ko vse skupaj vidiš na TV ekranu, lahko scenografu in mojstru razsvetljave samo čestitaš, saj slika deluje naravnost pravljično. Luči, monitorji vsepovsod, ozadje s prekrasno grafiko, vse to obljublja obilico magičnosti za oči. Koliko bo magičnosti za ušesa, pa naj vsak presodi sam, oziroma bodo za  to  brez dvoma poskrbeli dežurni “poznavalci” glasbe.

Moto letošnje Pesmi Evrovizije je “Sotočje zvoka”, se pravi sožitje različnosti. Verjamem, da so Srbi, glede na zgodovino zadnjih dvajsetih let, s to izjavo iskreni. Enako želim tudi deželici od kjer prihajam. Poskušajmo uživati v tem, kar je brezštevilna množica ljudi mukotrpno počela mesece in verjela v to, da je vse narejeno po najboljših močeh. Dajmo jim priznanje, naši Rebeki pa en velik objem in poljub, saj je pravi sonček. Naj “Confluence of Sound” nocoj spregovori za vse nas.

Erik Sedevčič

Insert Rebekine generalke pred prvim polfinalnim večerom.

… 

 Kamera, montaža – Erik Sedevčič

Kratek presek vseh nastopajočih na prvem polfinalnem večeru.

…

Kamera, montaža – Erik Sedevčič

V obliki albuma si slikice lahko ogledate TUKAJ

Foto – Gorazd Povšič