Danes je ekipa OGAE Slovenija razglasila dan žalovanja in odšla na Titov grob.
Dedinje, nekdaj kraj romarjev iz vse Jugoslavije in zadnje počivališče enega najbolj razvpitih državnikov prejšnjega stoletja. Kraj, kamor so ljudje zahajali kot bi bil posvečen, kraj neskončnih spominov, želja, bolečine. Kaj pa danes, skoraj dve desetletji po razpadu nekdaj skupne domovine? Nanj ne opozarja skoraj ničesar, nikjer kažipotov ali napisov. Po intuiciji izstopimo iz avtobusa na postaji, ki se nam je na zemljevidu zdela še najprimernejša, naletimo na razbito parkirišče, po zanemarjenem parku se povzpnemo do vhoda. Park na tej strani ograde je lepo negovan, številni kipi, prvi in največji je kip Josipa Broza Tita in hip nato grobnica. V živo jo vidim prvič in kot je navada ko fikcija televizijskih ekranov zadene ob realnost - deluje mi neprimerno manjša. Nikjer nobene straže, nobenih prepovedi, mrkih pogledov ali kontrole, lahko vstopiš, kot želiš, se sprehodiš, dotakneš belega marmorja in za trenutek zavrtiš film tistega davnega leta, ko smo vsi jokali z nekom ali za nečim, kar je umrlo. Fikcija? Realnost? Grobnica je preprosta, skromen muzej okrog nje tudi, nekaj pohištva, štafete mladosti, uniforme. Je to vse, kar je ostalo od nekdaj “ljubićice bele”? Je to vse, kar je ostalo od nekdaj Jugoslavije? No to vprašanje nimam odgovora, imam le spomine na ne tako oddaljene čase. In spet vprašanje – zakaj? Nekoliko postojim, postanem žalosten za nepregledno množico ljudi, ki je umrla skupaj z njim, za nepregledno množico, ki je umrla za njim. Sledi krajše sončenje na prostoru, kjer naj bi se na dan pogreba odvijal največji prostozidarski shod. Veličasten zbor državnikov vsega sveta. V naključja ne verjamem. Še sprehod skozi muzej, kjer so razstavljeni predmeti, podarjeni ob različnih priložnostih, večinoma od preprostih ljudi, ki so resnično verjeli v svojega vodjo. Na izhodu nas toplo pospremi kustos, ki ve vse in ve preveč, da bi mu lahko verjeli na besedo.
Eno pa je zagotovo – tistega časa ni več. Doživeli smo le Dedinje – petnajst minut iluzije.
Erik Sedevčič
Takole smo preživeli dan. V obliki albuma si slikice lahko ogledate TUKAJ
Foto – Gorazd Povšič
1 Comment(s)
Komentarji RSS TrackBack Identifier URI
Komentiraj
Ah dejte no…sej ni tkooo hudo…ni nam ratal, kaj mormo…Rebeka je nardila vse in to dobr…in to velja…sicer pa, kolk je hitov ki niso bli nikol v ospredju, pa so še dons hudo popularni:)
Vsa pohvala pa Miranu, ker je bil zvezda večera…snemalcu si bil očitno všeč….ker kadar si vidu zastavo je bil tam Miran…da ne rečem da je bil po nastopu Rebeka prava atrakcija…če slučajno niste vedl…kar pa dvomim!:)
Lepo se imejte, uživejte, kljub temu da je Rebeka že doma…pa hvala za pozdrave!
LpM.