Le kdo še ni slišal za Kalemegdan ? Če kdo izmed Slovencev še ni bil tam, ga je videl na slikah ali ga pozna po možnem nakupu pri igri Monopoli. Tam je bil za petek napovedan velik dogodek s samimi znanimi pevci iz preteklih Pesmi Evrovizije ter nekaterimi letošnjimi nastopajočimi. Že sama imena, kot so Željko Joksimović, Ruslana, Dana International, Marija Šerifović ter seveda letošnji izvajalci Azerbajdžana in nenazadnje naše Rebeke Dremelj, so nam dali majhen alarm, da tega ne smemo zamuditi. Pričetek je bil napovedan za ob 20.30h in iz Sava Centra naj bi ob 20.15h peljal avtobus. Ker so ostali člani naše ekipe “pritiskali” name, naj ne bom pozen, smo bili tam že ob 20h. Lej ga zlomka, avtobus je takoj takrat prišel in ob takojšnjem vkrcanju tudi odpeljal. Vsi smo pričakovali, da bo odpeljal do samega prizorišča, a je naredil prej še dva popolnoma brezvezna postanka pri InHotelu ter Hayat-u.
Končno smo prispeli po 40-ih minutah tja, ko sem dobil občutek, da bo večer v vseh pogledih še zelo zanimiv. Od ceste, kjer so se odprla vrata do prizorišča, je bil travnik s sicer pokošeno travo, a je bil “teren neravan” in z vso opremo smo se prebijali do prostora za gledalce. Z vseh strani je bil naval ogromen in smo kar ostali na mestu, kamor smo prišli. Kasneje se je izkazalo, da je bilo mesto pravzaprav kar v redu. Ogromen oder, ki je dal občutek veličastnosti, dva velika ekrana na vsaki strani odra ter kamera na “roki”, ki je bila kar na žerjavu, sta nam dala vedeti, da so zadevo vzeli resno. Govorim o organizatorjih. Najprej sta bila na vrsti Azerbejdžanca, nato Marija Šerifović, lomilec “ženskih” src Željko Joksimović, nato pa naša Rebeka Dremelj. Še preden je stopila na oder sem se osebno spraševal, kako bo zbrana množica reagirala. Saj veste, kaj se je dogajalo pred nekaj meseci. Tokrat vam z zagotovostjo lahko zatrdim, da so VSE zadeve, ki jih gledamo po TV postajah navadne izmišljotine, laži in politično napihovanje. Ljudje so “odprti” (pa ne 3 cm, da ne bo pomote), Slovence imajo radi, vsi se trudijo, da bi bil izjemni gostitelji.
Rebeka stopi na oder in “pokasira”….. velik aplavz. Ko so se začeli prvi ritmi naše pesmi, je ljudstvo začelo poplesavati in se gibati v ritmu glasbe. Ko je zapela prve verze, se ni nič spremenilo, razen tega, da je moški za nami na ves glas zakričal: “Pjevaj na slovenackom, jebo te”. Če ste razumeli, da je Rebeka zapela v anglescini, ste na pravi poti. Ni mi bilo jasno, zakaj in delno sem se strinjal z gospodom za nami, a je kasneje na odru voditelj povedal prav vzfnesennno, da gre posnetek (prenos) v kar 15 držav. Logično, kajne. Tudi na koncu svojega nastopa je požela aplavz.
Ko je Rebeka končala, je bila na vrsti Ruslana. Ona pa je bila prava nočna mora. S predstavitvijo svoje kolekcije “Wild energy”, v kateri je bilo 6 pesmi identičnih ena drugi, s podobnimi ritmi, ki jih je prekinila z izjemnim vložkom, katerega je pozdravilo pristno občestvo. Najprej je v temi in brez luči najavljala, naj uganemo mobitele, naj vsi utihnemo in prisluhnemo svojemu duhu, vesti in naj začutimo energijo. Za trenutek sem pomislil, da oponaša Carolo, ki je govorila prisotnim o nekih duhovnim materijah, a se je trenutek kasneje na vseh treh ekramih na odru prikazala slika Boga Tošeta Proeskega z letnicama rojstva in smrti. Ljudje so zavreščali, ploskali in dobili smo kurjo polt. Tokrat sem razumel bistvo govora, ki ga je imela. Končno je bilo njenega nastopa konec, zapela je kar 6 pesmi, čakali smo na Divo. Pa ne Divo večera, najavljena je bila Diva Pesmi Evrovizije 1998, sama Izraelka Dana International. Pričakovali smo kakšen grd pogled, kakšno buanje, zgražanje, a od vsega tega ni bilo nič. Pravzaprav tudi ogromnega aplavza ne. Še enkrat se je potrdilo, da so mediji preveč napihnili glede vsega v Beogradu in Srbiji. Po njenem tretjem komadu smo imeli vsega dovolj in se odločili, da odidemo. Nazaj proti železniški postaji ter velikem mostu se je takrat začela zgrinjati množica ljudi, ki se je odločila, da ne bo prisostvovala azerbejdžanski zabavi. Ker smo prišli na most preko Save na napačni strani, smo se odločili, da gremo kar peš. Od daleč smo videli napis Continental in počasi korakali proti cilju. Ker smo bili izjemno lačni, smo se odločili za hiter prigrizek na Bulevarju Zorana Džindžića in prva dva odprta lokala sta bila le navadna bara, tretji pa naj bi bil odprt le do 22h, postregli so nas s pleskavico in v bistvu so sami ponudili hrano, ker “Slovence nečemo ostaviti gladne” . Kratkotrajna Balkanska Jedloza je bila premagana in zaradi te bolezni smo prečkali cesto pred omenjenima lokaloma. “Nekdo” je izrazil željo, da bi rad prišel v Ljubljano v enem kosu. Očitno bo to tej osebi uspelo:)
Končali smo v EuroClubu uro kasneje, kot smo odšli iz Kalemegdana in tisti, ki jih poznamo, so nam rekli, da je Rebeka že odpela svojo pesem v angleščini in odvihrala naprej. Če torej pogledamo na hitro, je Rebeka odpela svojo pesem na Kalemegdanu, odšla na grško-ciprski party v EuroClubu, nato pa odšla na azerbajdžanski party. In tako skoraj vsak dan do sedaj. Toliko kot je Rebeka nastopila v tem času tukaj, nam običajnim ljudem ni niti malo jasno. Konec koncev gre za promocijo, nastop, vaje… Vse za en sam cilj: uvrstitev v finale.
Ker ste očitno prebrali do konca moj prispevek, naj Vas nagradim še z enim podatkom, katerega sem skrival do zadnjega stavka. Na Kalemegdanu je bilo zbranih 50.000 gledalcev na odprtem.
::
Miran Cvetko
::
::
Kratek posnetek s Kalemegdana.
::
Kamera, montaža – Erik Sedevčič
No Comments Yet
Zaenkrat še ni komentarjev.
Komentarji RSS TrackBack Identifier URI
Komentiraj
