Žalostni, a vseeno srečni, da smo doma

Tako pač je v življenju, da vsak dogodek, še tako lep, mine (pre)hitro. Tudi naša ekspedicija v Beograd. Pa čeprav je trajala kar 16 dni za skupino 1. Prav hitro je prišel dan, ko smo odšli domov. Back to normal life, back to reality…

Neverjetni Srbi, še posebej pa tisti iz OGAE Srbija, so nam pričarali Beograd še lepši, Srbijo še bolj zanimivo, naše bivanje pa naravnost idealno. Že na začetku so nas obiskali lastniki stanovanja, ki smo ga najeli in nam prinesli sveže pecivo, piškote ter jogurte. Ko smo odhajali, so nas obdarili s pravo Srbsko viljamovko, objemi in besedami, da smo bili njihovi najboljši gostje. OK, saj je res, da smo plačali stanovanje, ki je bilo veliko več kot 100 m2 za 100 € na dan (skupaj 1600 € oziroma 400 € na osebo), a vseeno. Člani OGAE Srbija pa….. v nekaterih naših očeh so pričarali mokrino, solze, začudenje. Na dan slovesa jih je 5 prišlo z avtom pred naš blok in nam podarilo kavino skodelico, notri darilce v obliki igračke ter veliko čokolado. Ko so odšli, sta prišla v stanovanje še sam predsednik OGAE Srbije, Miroslav Luburić ter Strava. Ker smo bili že prej Stravi tako všeč, je odšel domov (na drugi konec Novega Beograda ali po domače: daaaaaaaaleč stran), pojedel večerjo ter prišel nazaj k nam na železniško postajo in se tam poslovil od nas. Tako ali tako pa je bil tam že naš beograjski nepremičninski agent Dragan, tisti ki je urejal nastanitev  za obe skupini.

Ja, najboljši Evrosong do sedaj, ker se nam je toliko zgodilo, da smo kakšno foro, smeh, vic, dogodivščino… nenamerno pozabili napisati.

Nekatera dejstva od zgoraj naštetih pa bom poskusil pričarati tudi Vam, bralcem Bloga. Po alinejah, z obrazložitvijo zraven.

*       Jedla, Jedla, Jedla… se je slišalo skandiranje v dvorani. Nekomu, ki ima ta vzdevek, je ostala trojica Grupe1 namenila nekaj sekund slave. Največja fora je bila, da omenjena oseba ni bila zadovoljna s tem in nas rotila, naj utihnemo. Zakaj že ? Vsaka reklama je dobra, pa čeprav slaba.
*       Ob nastopu gruzijske slepe pevke so imeli pri koreografiji kar veliko težav. Kamera tega ni pokazala. Mi in gledalci v 1. vrsti pa smo videli, da se eden izmed backvokalistov ni mogel otresti črnine in se preleviti v belo oblečenega. Če imate čas, si dobro poglejte finalni posnetek in videli boste, če boste pozorni.
*       Ja, Rus je zmagal in v dvorani je dejal, da je zmagal zaradi nas ter pokazal na občinstvo. Ves nesrečen ob njegovi zmagi je Erik dejal: »Zaradi mene sigurno nisi zmagal«.
*       Dima Bilan se je pokazal ponovno in zapel pesem, navdušenja od obiskovalcev pa ni in ni bilo od nikoder. Okrog odra so stali PRAVI varnostniki, ki so varovali, da kdo ne »prodre« na oder. Kljub velikemu
varovanju je eni Rusinji to uspelo, prišla je do njega, takoj za njo pa še varnostniki in jo enostavno odnesli z odra v zaodrje. Tam jo je hotel »rešiti« nekdo z D akreditacijo (D=delegacija, op.p.)  Kje je omenjena gospodična končala svoje bivanje niti ni pomembno.
*       Pred samim vstopom v dvorano me je poklical natakar,  ki je imel v najemu stojnico in rekel, da je priskrbel nekaj alkohola in da se po finalu oglasimo pri njemu. Vzeli smo nekaj pirov in odšli pred dvorano. Tam pa delegacija OGAE Malte. Ko se je njihov član predstavil, ga je Erik hotel pobarati nekaj glede Malte in komunikacija je bila vrhunska, mi pa smo umirali od smeha. Na vprašanje Erika, če se da na Malto s trajektom in avtom, je Maltežan (preslišal je besedo trajekt) v polomljeni angleščini odgovor: »Ne moreeeeš iti tja, to je otočeeeek na sreeedi morjaa”. Smeh na kubik.
*       Prav zanimivo je, da je bilo na 2. polfinalu ter na finalu v dvorani več kot 100 Slovencev. Le kje so bili na 1. polfinalu, ko je nastopila Rebeka?
*       To, da smo imeli v novinarskem središču svoje »piđn boxe«, svoj predal za promo material, kar med prvimi…. Dejansko, če bi šli naravnost s tramvaja v press center, bi imeli številke od 1 naprej…, tako pa smo »dobili« 17, 18, 19, 20………….. Bosanski novinar je rekel, da imamo mi te številke, še sam Stockselius ima pa 83, haha…
*       Toliko intervjujev, kot smo jih dali letos člani OGAE Slovenija, pa najbrž še dolgo ne bomo. Med najbolj poznanimi so bili Reuters, RTV Slovenija, Radio Aktual, Radio HIT Domžale, Radio Belvi, RTS – nacionalna TV Srbije, TV Pink, BN TV, TV Čarli, TV 3, MTV Asia, Radio S Beograd, BE92, Index.hr, OGAE Slovenija, Esctoday.com, Radio International, ERT – nacionalna TV Grčije, TV Balkanika Švedska, Belgijska nacionalna TV, YLE – nacionalna TV Finske, 12point.com iz Belgije, evrovizija.com, Radio Celje, Radio Zeleni val….. Izračunali smo, da jih je bilo krepko čez 100 vsega skupaj. Očitno so nekateri vendarle spoznali, da smo v Evrosongu s srcem in dušo in nismo vsiljivci, kot so to marsikateri.

Naj za konec napišem le še nekaj verzov iz daleč najboljšega filma naše bivše skupne države: “Nesretnik sam od malena, od sve muke pesme pevam, volijo bih majko mila, da se ovo samo snevam………”

Najlepša hvala vsem, še posebej pa OGAE Srbiji. Kapo dol.

Miran Cvetko

Uradni rezultati

Rezultati prvega polfinalnega večera: 

 

	Ir	Sp	Ge	Be	Ne	Is	Gr	No	Fi	Sl	Bih	Es	Po	Ro	Ru	Az	An	Mo	Ar	Mn	Sm
Grčija	10	7	12	10	8	7		4	3	8	8	5	6	12	6	12	5	4	10	7	12
Armenija	2	10	10	12	12	10	12	3	4	5	6	2	12	5	12		3	5		6	8
Rusija	4	5	6	3	2	12	10	8	6	7	7	10	8	8		8	4	7	12	8
Norveška	8	2	1	1	5	6			12	2	4	8	7	4	7	7	10	3	8	4	7
Izrael		4	4	7	6		5	10	10	4	5		4	6	8	10	7		7	5	2
Azerbajdžan	5		8	5	4	5	7		5		3	4	10	7	10		8	10	2	3
Romunija	7	8	3	6	3	8	8	5	1	6			3		1	6	6	12	5		6
Finska	6	6	2	2			6	6		3	1	12	5		4		12	8		2	4
BIH	3		7		7			12	8	12		1				4		6		12
Poljska	12	3	5				1	2						2	3	3			1		10
Slovenija						2	2				10		2	1	2	1		2	4	10
Moldavija							4							10	5	5	1		6		5
Nizozemska				8		1		7						3		2			3		3
Črna Gora										10	12										1
Irska		1		4	1	3		1	2		2	7								1
Andora	1	12				4				1		3	1
Belgija					10							6
Estonija									7									1
San Marino							3										2

 

Rezultati drugega polfinalnega večera: 

 

	Fr	Ic	UK	De	Sw	Cy	Sw	Tu	Po	Cr	FY	Hu	La	Li	Ma	Uk	Al	Be	Bu	Cz	Ge	Se
Ukrajina	3	6		7	1	10	3	12	12	7	6	8	6	7	8			12	12	12	12	8
Portugalska	12	10	7		12	3	5			8		6	3	4	3	8	6	8	5	7	7	6
Danska	4	12	1		5	5	12		8	3	3	12	8	8	4	4	4	4	2	10	3
Hrvaška	2	4		3	6	6	4	5	6		10	10	7	5		7	3	7	6	3	8	10
Gruzija		2				12	1	10	7		2	2	10	10	10	12		10	4	8		7
Latvija		7	5	6			8		10	6	4			12	6	2		6	1	5	6	2
Turčija	10		10	8	7		6				8	4				5	12	3	7		5
Islandija	8		4	10	4	1	10	3	5			7	2	2	5	1	5	1
Albanija	5	1	3		10		7	8	2	10	12					3		5		1
Švedska	1	8	6	12	3	4		2	3			1		3	7		1					3
Makedonija				2	8		2	7		12							7		10	4		12
Bolgarija	6	5				8		6	1	1	7	3	1	1	2	6		2		2		5
Švica	7			5		7				5	1				12		10
Malta		3	2	4					4	4			4				8		3	6
Ciper			12		2			4				5					2		8		2	1
Litva			8										12								10
Belorusija						2							5	6		10					4
Češka								1		2	5				1
Madžarska				1																	1	4

 

 Rezultati finalnega večera:

	Točke
01. Rusija	272
02. Ukrajina	230
03. Grčija	218
04. Armenija	199
05. Norveška	182
06. Srbija	160
07. Turčija	138
08. Azerbajdžan	132
09. Izrael	124
10. BIH	110
11. Gruzija	83
12. Latvija	83
13. Portugalska	69
14. Islandija	64
15. Danska	60
16. Španija	55
17. Albanija	55
18. Švedska	47
19. Francija	47
20. Romunija	45
21. Hrvaška	44
22. Finska	35
23. Nemčija	14
24. Poljska	14
25. Velika Britanija	14

 

Vir: www.eurovision.tv

 

Kot lahko vidite, ni udarna skupina OGAE Slovenija pravilno napovedala nobene uvrstitve, med prvo peterko pa sta se povzpeli le Rusija in Ukrajina. Dokaz več, kako težko, če ne že skoraj nemogoče je napovedati, kako se bodo razpletli glasovi. 

Jelena Tomašević – “Oro”

“Pred Vidov dan, pod jastuk stavi Vidov cvet.

Onda reci ovo: “Sveti Vide neviđeni, dođi dragi suđeni. Dođi noćas u moj sanak, dođi mi na sastanak.”

Ako ovo učiniš, kažu, za dva dana ćeš upozanti svog suđenog.”

To izročilo obstaja v Srbiji še dandanes. Še vedno obstajajo dekleta, ki v sanjah iščejo svojega fanta, katerega je izbrala usoda. V kolikor fanta ne dobijo, del njih propade in rodi se hrepenenje. S pomočjo pesmi, ki prihaja globoko iz duše, kličejo svojo ljubezen. Pri tem udarjajo ritem – tri korake naprej (srce bije), dva koraka nazaj (razum umirja ritem). Na to glasbo plešejo oro skozi stoletja. Ne glede kako daleč je ljubezen, ne glede, kam je srce odneseno, ono vedno zasliši uspavanko, ki ga prebudi.

Nuna nei…

 

Na koncertih so čustva včasih na hudi preizkušnji, zlasti kadar se balada zlije z množico. Nekaj podobnega je bilo tudi na letošnji Pesmi Evrovizije, ko je nastopila Jelena Tomašević. Emocije, ki pridejo takrat na dan, ne more prikazati nobena kamera, še posebej ne tista uradna. Na fotoaparat nam je uspelo zabeležiti neponovljivo doživetje, ki ga ponujamo tudi vam. Posnetek, ki ga je naredil Gorazd Povšič, je zame osebno zelo dragocen.

Erik Sedevčič

 

 

Dan X

Še nekaj ur in znano bo, komu, oz. kateri državi bodo naklonjeni nocojšnji televoting glasovalci širom Evrope in še čez. Kakršnekoli napovedi se zgolj ugibanje, saj končnega rezultata ne more vedeti prav nihče vnaprej. Kljub vsemu pa se je udarna skupina OGAE Slovenija odločila, glasovala in izglasovala naslednji vrsti red:

1. Ukrajina

2. Portugalska

3. Rusija

4. Srbija

5. Bosna in Hercegovina

Koliko smo bili pri tem uspešni pa bomo izvedeli kaj kmalu.

Lep pozdrav iz vročega Beograda.

Paberkovanja po Beogradu

Ker se Rebeka žal ni uvrstila v finale, smo tudi mi nekoliko izgubili poleta za intenzivno spremljanje vseh dogodkov v zvezi z ESC 08 tudi vnaprej. Odločili smo se, da se bomo šli turiste in se tako podali po beograjskih ulicah. Tako kot v vseh mestih, v katerih si prvič, se je tudi po Beogradu lepo sprehajati kar tako v en dan, fino je, da se nekoliko izgubljaš po neštetih ulicah – da “lutaš”. In po Beogradu se to da, saj je to metropola, ki ti spontano odkrije svoje čare ulic, trgov, prekrasne arihtekture in parkov. Beograd je nov in star, ima dve reki, šest mostov in dva milijona prebivalcev. Center mesta je lep, “doteran”, čist, povsod trgovinice, tudi tiste prestižne, kavarnice na prostem. Preseneti me ogromno število parkov, običajno zelo velikih, polnih vrveža sprehajalcev in otrok. Največji je seveda Kalemegdanski, najbolj pa mi je ostal v spominu park ob cerkvi Svetega Save, saj je deloval zelo filmsko. Nikakor ni bilo moč prezreti Skadarlije in njene Skadarske ulice, kjer se nahajajo gostilnice s pristno srbsko hrano, čevapčiči so tukaj tako mehki, da se kar stopijo v ustih. Zraven hrane obvezno sodi tudi glasba v živo, na star način. Ljudje prijazni, gostoljubni, nevsiljivi. Z zemljevidom v rokah, neobremenjeni od vsakodnevnih skrbi, dovolimo, da nas pot vodi spontano, da se urini kazalci ustavijo. Začenjamo se počutiti beograjsko, ravno toliko, da se bomo v to mesto zagotovo še vrnili.

Erik Sedevčič

 

Beograd kar tako. V obliki albuma si slikice lahko ogledate TUKAJ

Foto – Gorazd Povšič

 

Tudi to je Mercator, seveda v Novem Beogradu.

Fotovideo – Gorazd Povšič

Montaža – Erik Sedevčič

Evro – vizija?!

Danes je bila ekipa OGAE Slovenija gost v oddaji Trenja na POP TV. Javljanje je bilo neposredno izpred “Beogradske arene”. Sama oddaja je bila zelo polemična in na trenutke že nekoliko ostra. Poleg nas se je v neposredni prenos javljala tudi ga. Miša Molk. Naš vloga je bila predvsem predstavitev Kluba ljubiteljev Pesmi Evrovizije – OGAE, se pravi naše delo neposredno na kraju dogodka. Ker smo predvsem ljubitelji, v žolčno debato nismo posegali.

 

Nekaj utrinkov s snemanja. V obliki albuma si slikice lahko ogledate TUKAJ

Foto – Gorazd Povšič, Erik Sedevčič

TV Čarli – “Rebeka se razočarano vrača domov”

Ponovno javljanje po krajšem odmoru.

Za ogled prispevka kliknite TUKAJ

Dan potem…

Danes je ekipa OGAE Slovenija razglasila dan žalovanja in odšla na Titov grob.

Dedinje, nekdaj kraj romarjev iz vse Jugoslavije in zadnje počivališče enega najbolj razvpitih državnikov prejšnjega stoletja. Kraj, kamor so ljudje zahajali kot bi bil posvečen, kraj neskončnih spominov, želja, bolečine. Kaj pa danes, skoraj dve desetletji po razpadu nekdaj skupne domovine? Nanj ne opozarja skoraj ničesar, nikjer kažipotov ali napisov. Po intuiciji izstopimo iz avtobusa na postaji, ki se nam je na zemljevidu zdela še najprimernejša, naletimo na razbito parkirišče, po zanemarjenem parku se povzpnemo do vhoda. Park na tej strani ograde je lepo negovan, številni kipi, prvi in največji je kip Josipa Broza Tita in hip nato grobnica. V živo jo vidim prvič in kot je navada ko fikcija televizijskih ekranov zadene ob realnost - deluje mi neprimerno manjša. Nikjer nobene straže, nobenih prepovedi, mrkih pogledov ali kontrole, lahko vstopiš, kot želiš, se sprehodiš, dotakneš belega marmorja in za trenutek zavrtiš film tistega davnega leta, ko smo vsi jokali z nekom ali za nečim, kar je umrlo. Fikcija? Realnost? Grobnica je preprosta, skromen muzej okrog nje tudi, nekaj pohištva, štafete mladosti, uniforme. Je to vse, kar je ostalo od nekdaj “ljubićice bele”? Je to vse, kar je ostalo od nekdaj Jugoslavije? No to vprašanje nimam odgovora, imam le spomine na ne tako oddaljene čase. In spet vprašanje – zakaj? Nekoliko postojim, postanem žalosten za nepregledno množico ljudi, ki je umrla skupaj z njim, za nepregledno množico, ki je umrla za njim. Sledi krajše sončenje na prostoru, kjer naj bi se na dan pogreba odvijal največji prostozidarski shod. Veličasten zbor državnikov vsega sveta. V naključja ne verjamem. Še sprehod skozi muzej, kjer so razstavljeni predmeti, podarjeni ob različnih priložnostih, večinoma od preprostih ljudi, ki so resnično verjeli v svojega vodjo. Na izhodu nas toplo pospremi kustos, ki ve vse in ve preveč, da bi mu lahko verjeli na besedo.

Eno pa je zagotovo – tistega časa ni več. Doživeli smo le Dedinje – petnajst minut iluzije.

Erik Sedevčič

 

Takole smo preživeli dan. V obliki albuma si slikice lahko ogledate TUKAJ

Foto – Gorazd Povšič

Almost in Europe, but stil in The Balkans…

…je bila ena izmed hudomušnih izjav sovoditeljice Pesmi Evrovizije 2008, Jovane Jovanović na generalki prvega polfinalnega večera, katero sva si skupaj z Gorazdom ogledala včeraj popoldne. Stavek, ki še kako drži, vsaj jaz imam tak občutek, potem, ko sem bil priča tako dogodku v Atenah, kot tistemu lani v Helsinkih. Če sem za slednjo Pesem Evrovizije lahko rekel, da je bila tip top kar se tehnike in organizacije tiče, neznosna pa glede pretiranih pravil in hladnosti Helsinčanov, lahko za letošnjo Pesem Evrovizije brez tendencioznosti zapišem, da je gostoljubje na tako visoki ravni, domačnost tako pristna in ugodje brez primere, da me je na trenutke kar malo sram vseh tistih pomislekov, dvomov, strahu in tudi grdih besed, ko sem zapuščal deželico. In če drži prvi del stavka, drži tudi drugi – tehnika je pač tehnika in Balkan je pač Balkan – na prvi generalki je kar precej škripalo, saj je bilo vajo potrebno dvakrat prekiniti, najavni filmčki so poskakovali ali kot se lepo po primorsko reče – “trokirali”, zvok v dvorani je bil tudi bolj tako, tako. Ker pa verjamem, da kjer sta želja in iskrenost, je tudi pot in le-ta bo gladko vtrta na nocojšnjem prvem polfinalnem večeru.

Sama dvorana deluje manjše kot sem pričakoval, predvsem pa so pomanjšali oder s prvotno obljubljenih 13 na 8 metrov delovne površine. Kakšna je moč razsvetljave, smo se lahko prepričali v diskrepanci tega kar je moč videti na kraju dogodka in tistemu, čemur smo priča na malih zaslonih. Oder v živo deluje bolj ubogo, zavit je celo v aluminjasto foljo (svizec je v Beogradu imel veliko dela), okrog so vidne deske, nosilci, plastika krneki. A ko vse skupaj vidiš na TV ekranu, lahko scenografu in mojstru razsvetljave samo čestitaš, saj slika deluje naravnost pravljično. Luči, monitorji vsepovsod, ozadje s prekrasno grafiko, vse to obljublja obilico magičnosti za oči. Koliko bo magičnosti za ušesa, pa naj vsak presodi sam, oziroma bodo za  to  brez dvoma poskrbeli dežurni “poznavalci” glasbe.

Moto letošnje Pesmi Evrovizije je “Sotočje zvoka”, se pravi sožitje različnosti. Verjamem, da so Srbi, glede na zgodovino zadnjih dvajsetih let, s to izjavo iskreni. Enako želim tudi deželici od kjer prihajam. Poskušajmo uživati v tem, kar je brezštevilna množica ljudi mukotrpno počela mesece in verjela v to, da je vse narejeno po najboljših močeh. Dajmo jim priznanje, naši Rebeki pa en velik objem in poljub, saj je pravi sonček. Naj “Confluence of Sound” nocoj spregovori za vse nas.

Erik Sedevčič

 

Insert Rebekine generalke pred prvim polfinalnim večerom.

… 

 Kamera, montaža – Erik Sedevčič

 

Kratek presek vseh nastopajočih na prvem polfinalnem večeru.

…

Kamera, montaža – Erik Sedevčič

09. paket fotk

V obliki albuma si slikice lahko ogledate TUKAJ

 

Foto – Gorazd Povšič

TV Čarli – “Zdaj gre zares!”

Dan X.

Za ogled prispevka kliknite TUKAJ

TV Čarli – “Recept za najboljši Evrosong party”

Še eden izmed lepih prispevkov.

Za ogled lahko kliknete TUKAJ

Welcome party

Najelitnejši dogodek vsake Pesmi Evrovizije je za nami. Včerajšnja otvoritvena zabava je bila na začetku na nivoju, kasneje pa se je sprevrgla v vse ostalo, kar ni fensi-šmensi, hoh, lepo obnašanje, kultura, prestiž. Vas zanima, kaj se je dogajalo ? Preberite nekaj naslednjih vrstic.
 
Prišli smo od Save Centra s posebnim busom, katerega je organiziral SKC (Srpski Kulturni Centar) do same Palate Srbije. Ura začetka je bila napovedana za 21h, a vseeno smo raje prišli malo prej. V miru smo si ogledali prostore, kateri so služili kot bivša palača federacije (Zvezni Izvršni svet) in izvedeli, da je velika avla z ovalno mizo predstavljala Jugoslavijo, sobane naokoli pa republike. Kot smo kasneje izvedeli, je bila “Slovenija” zaprta, ker so imeli v njej shranjeno pijačo, hrano ter prigrizke. Počasi so vse delegacije prihajale in v sami avli Jugoslavija se je začela zbirati smetana. Ker se tam ni nič dogajalo, smo po nagovoru župana Beograda ter izvršnega producenta EBU Svante Stockseliusa, ki je uradno odprl 53. Pesem Evrovizije, odšli po drugih sobanah intervjujem naproti. Nekatere delegacije so manjkale ali niso bili v popolni postavi. Marsikateri od prisotnih je imel s seboj enega ali dva tiskovna predstavnika, ki sta novačila kamermane za intervjuje. Naši delegaciji tega ni bilo potrebno.
 
Vse delegacije so hodile naokoli in se predstavljale kameram ter malo manj fotografom (večina fanov z malimi fotoaparati), saj je bolj pomembno pokazati se kameram. In iz tega je nastal tudi vic, ki ga je nas kamerman izustil, ko je že drugi tiskovni predstavnik iz Švice prišel do nas z željo po intervjuju. Ko sva razložila, da je to že narejeno, posneto, je odšel in Erik je dejal: “Joj, kako oni mislijo, da bo to jutri na TV postaji. V resnici bo pa v dokumentarcu po Evrosongu ter v kratkih prispevkih.” Šele takrat vidiš, kakšna je moč medija. Kaj pa marsikateri naredijo za svojo promocijo, pa v  prispevku spodaj ali na koncu.
 
Ko je prišel/prišla Verka Serdučka, pa je bilo nemogoče priti zraven, saj je 6 ogromnih bodigardov naredilo krog naokoli, zraven se nekakšne partizanke in trop kamer, fotografov in firbcev. To, da sem kasiral priblizno 10 udarcev s komolci od pasu navzgor, me je prepričalo, da sem zavpil Eriku, naj neha snemat, ker NI vredno. V tistem trenutku res ni bilo.
 
Nekateri so bili bolj “opaženi” ali pa so se delali, da so opaženi ali naredili nekaj, da so jih opazili. Kajti, pri včerajšnjem prihodu je bil najbolj pomemben “TIMING”. Priti si moral ob pravem času, sicer so morali poslati fehtače intervjujev (beri: tiskovne predstvanike; primer Švice). In kaj mislite, kako so se promovirali recimo Latvijci? Oblekli so se v gusarje (Volkovi z morja), se postavili v eno izmed soban in na ves glas zapeli refren. Tako so delali to toliko časa, da je zmanjkalo novinarjev ali zanimanja za njih. Kako se je predstavil recimo Dima Bilan? Enostavno je bila tam ekipa z odra, spremljevalna ekipa ter se nekaj “priveskov”, ki so naenkrat zakričali v kriku navdušenja in ker so ostali videli, da je tam že nekaj ljudi s kamerami in zbrana množica, so odbrzeli tja. Potem se ostali in ………. nastala je gneča, nekje tudi kaos.
 
Irska s svojim puranom ne bi bila niti opažena, če ne bi nosili v glavi perje in tako naznanjali svojo prisotnost. To, da so se non-stop drli “Irelande, duze point, Irelande, duze point”  najbrž ni treba posebej povdarjat. Portugalska je letos poslala zmagovalko njihovih talentov, ki se je (spet) sezula in ker so kamere bile obkrožene le z njo in niti ne (toliko) z ostalimi nastopajočimi, je stvar v roke vzel kar backvokalist (skodrana Suzi iz slik) in se postavil na oder in pel. Ko je stopil gor, je bilo novinarjev kar nekaj naokoli, ko je končal, ni bilo nobenega. Očitno ljubica ne ve, da je (trenutno) LE backvokalist na odru. Mislim, da mu promocija ni uspela. San Marinci so poskusili s šarmiranjem deklet (???), malce že okajeni pa so bili kar zgovorni. V bistvu za svojo promocijo niso naredili nič pretresljivega glede na to, da je San Marino prvič na Pesmi Evrovizije. Kalomira, predstavnica Grčije letos, ta pa je (oprostite izrazu) cel babji odfuk. Ženska je tako odbita, utrgana, faca, zgovorna, na tiskovki je perfektno migala z ritkico …. vse to, da sem rekel, da je to najbolj  žižasta oseba tukaj. Poleg novinarke ERT, grške nacionalne TV, ki je prav tako odbita do amena. Glede nje in kamermana, ki ima dolge lase, se je nas kamerman že na prejšnjih Evrosongih spomnil izjemno zgodbo in sicer: “Zakaj ima kamerman tako dolge lase ?” Ker ona non-stop dela intervjuje (noč in dan) in se revež nima časa niti ostriči. To, da letošnja Madžarska SPET ne zna niti besedice angleško bi še nekako preživeli, komaj pa smo preživeli, ko se je SPET pojavila na njihovih tiskovkah ostarela sova, ki izgleda obupno in mnenja smo, da TO pa res ni za na televizijo. Vsaj malo okusa pa vseeno mora biti. Nemke, ki so veljale za pevke z dobro pesmijo, super glasom (sodeč po poslanem promo materialu v obliki videospota), so poskrbele malo drugače, da se o njih piše. Četrta pevka naj bi zbolela in …. ne ve se, če bo lahko nastopila na odru. Torej, vsaj neka novica o njih, kajne ? Gruzija je poslala pevko, ki je slepa. To, da se mora ukvarjati z njo ekipa, ki skrbi najprej za njeno normalno gibanje, nato nekoga, ki ji pove, kam naj gleda za intervjuje, potem še tri, ki so skrbeli, da so odganjali ljudi stran, da je ne bi podrli, kot tudi 6 ljudi, ki  je nosilo nacionalne zastave razprostrte, da so ostali videli, da je ona tam, je mučno delo za vse. Pevka je delovala popolnoma izgubljeno in ob premikanju popolnoma prestrašeno. Premikala se je korak za korak. To mora biti res naporno. Slovenija pa ………… brez besed. Če bi strnil vse intervjuje, bi jih bilo več kot 50, več kot 120 kratkih izjav, 60 nastopov na različnih odrih, 5 nastopov na različnih TV postajah za Srbijo, Črno Goro, oziroma BIH… Mnogokateri po naših forumih v Sloveniji pišejo, da ima Rebeka prisiljen nasmeh, da je pred kamero drugačna, da se Hollywoodsko smeje….. NiČ od tega NI res. Tudi, ko se (bilo katera) kamera ugasne, je ista ali celo še boljša, saj je za odtenek bolj sproščena. Mnenja, ali gre Slovenija v finale, so zelo deljena. Večina jih misli, da bomo nekje med 8. in 12. mestom, nekaj je takih, ki mislijo, da gremo v finale definitivno, nekaj takih, ki pravijo, da ne. Bomo videli. Švedski gospe Pirelli (ups, Perelli ) pa ni potrebno ničesar za promocijo. Že sam nastop na Melodiefestivalen in na koncu zmaga sta ji prinesla “slavo”. To, da je na nekaj centimetrov v obraz zelo nategnjena, ni potrebno posebej povdarjati, zanimiva je bila naša debata v OGAE Slovenija, predvsem ženskega dela, ali so njene joške naravne ali umetne. Ugotovili smo, da je to (najbrž) edini predel telesa, ki je naraven. Poleg nje hodijo varnostniki, da se kadilci ne približajo na manj kot pol metra, ker se ji lahko stopi faca (malo črnega humorja ne škodi). Sem koga pozabil? Omeniti velja, kaj promovirajo nekateri. Belgija ima starinsko, sicer zelo dobro pesem, Francija dolgolasega pevca, ki ne zna besedice angleško in je najverjetneje 24ur zadet k mamba, Andora, ki se je vdala pod pritiskom samopromocijskih držav, Estonija – iskreno rečeno butast komad, zgrešen koncept ter nikakršno zanimanje domačinov, kljub temu, da naj bi predstavili del pesmi v srbščini, Malta – razen lobiranja zaradi naslova Vodka pri rusko govorečih državah, nič novega ali posebnega, Hrvaška, ki pošlje trop starcev, ki naj bi fascinirali Evropo zato, ker so ulični igralci, BIH, ker razen popolnoma odfukanega pevca ter natopirane pevke nič novega, posebnega, Ciper – ponovno le udeleženka Evrosonga, itd., itd…. Vsega bi lahko našteval še in še…… Aha, Ukrajinka je podarila na tiskovki svoje čipkasto spodnje perili poročevalcu Stonogi (se ga spomnite iz našega prispevka, ko je s tremi mikrofoni v neroden položaj spravljal Sarbela iz Grčije). Veliko, veliko pa se dogaja tudi tam, kjer mi ne moremo ne videti, ne slišati. Joj, zakaj zidovi Hotela Continental ne govorijo. Kaj vse bi povedali, saj je večina delegacij nastanjenih ravno tam.  
Za konec še nekaj statistike z včerajšnjega Welcome partyja :
 
* Palata Srbija - povabljenih 3000 obiskovalcev, velikost 65.000m2, uporabnih prostorov 50.000 m2.
* Manjkajoče delegacije (nismo videli niti enega predstavnika): Azerbajdžan, Albanija (kako čudno, kajne).
* Kot kozarec velike luknje na tleh v tepihih zaradi cigaretnih ogorkov, nekajkrat so morali gasiti.
* Polomljena polovica ovalne mize v avli Jugoslavija, ker so se kar posedli po njej.
* Nebroj razbitih kozarcev (baba pijana, rit prodana in to dobesedno).
* Več kot 1000 pokradenih kozarcev.
 
Zanimiva izjava policista: “To se dešava samo u Srbiji, a nikdje u Europi. Zato Europa ima, a Srbija nema.” Lepo ali grdo, kar so hoteli, to imajo…., zmagali so na Evrosongu lani in najverjetne prav zaradi teh dejavnikov (+ vsa organizacija) ne želijo, da letos zmaga Jelena Tomašević. Jim kar verjamem.
  
Miran Cvetko

 

Krajši insert s partyja.

Intervju – Miran Cvetko

Kamera, montaža – Erik Sedevčič

 

08. paket fotk

V obliki albuma si slikice lahko ogledate TUKAJ

 

Foto – Gorazd Povšič

Rebeka Dremelj welcome party

No in smo ga doživeli…. slovenski welcome party namreč.

Zgodil se je v Teatro klubu, na spodnjem plesišču, ki je bilo kar malo premajhno za vse, ki so si želeli ogledati Rebeko in njen band, ki je napovedoval noro zabavo…

In taka je tudi bila, Rebeka v njenem znanem fenomenalnem slogu in energijo – vendar za nas se je vse skupaj začelo že mnogo prej, s točno tremi kapljami, ki so padle z neba, in smo zato poklicali taxi – ki pa ga po 25 minutah še kar ni bilo… ko smo preverili, kaj za vraga se dogaja z njim, je operaterka sporočila, da “trenutačno nemaju slobodnih vozila”… no, ja, si rečemo in se odpravimo do avtobusne postaje ter se vsedemo v prvi taxi, ki je tam stal – vožnja je bila zanimiva, taka dokaj teksaška, čisto beograjska.

Ko smo se ustavili pred klubom, je tam že bil cvet beograjske lepote, tako deklet, kot fantov – sledil je običajni detektor pregled, katerega smo se tukaj že navadili, se razume, ter po stopnicah navzdol v spodnje prostore, katere pa si lahko že takoj po vstopu označil za savno ali še huje – v trenutku smo bili premočeni, in zabavno je bilo gledati vse lepotice, take in drugačne, kako si pahljajo obraze, da ja ne bi prišlo do kakih neljubih toplenj takih in drugačnih fasad.

Slovenska ekipa si definitivno zasluži dvanajstico za organizacijo, malo manjšo oceno pa osebje – bili so štirje natakarji, ki so nas stregli, pijačo pa je iz šanka izdajal en sam - nas pa je bilo tam okoli 300 - kakšno čakanje na pivo je sledilo, si lahko mislite, vendar roko na srce, vse je bilo povsem brezplačno, četudi malo toplo.

Rebeka se je pojavila na odru s svojim bendom, ter začela nastop z skladbo z Eme 2005, Pojdi z menoj, nadaljevala seveda z Vragcem in Ta noč, potem je zapela še I’m so excited, pa Devojka sa sela ter Hajde da ludujemo in Roling On The River – vsa čast Rebeki in njeni ekipi ter seveda njeni menedžerki Nataši.

Sledil je prihod dveh ogromnih tort z “ognjemetom” na njih in zahvala Rebeke Saletu, lanskemu menedžerju Marije Šerifović, ki je vso stvar spravil v realnost. Po zahvalnem govoru, pa seveda - kaj drugega kot trubaći, ki so zaigrali med drugim tudi Molitvo.

Naj Vam omenim, kdo vse se je se prikazal v Teatrumu – Islandska ekipa (no, dejansko so se samo prikazali, pevec se je najbrz ustrašil, da se bo dejansko stopil ), srbska predstavnica Jelena Tomašević, črnogorske bekvokalistke (lanske Alenkine), Portugalski avtorji z Andrejem Babićem na čelu (ki letos predstavlja Portugalsko in ima tako svojevrsten rekord predstavljanja 4 drzžv na Pesmi Evrovizije), celotna grška ekipa, se razume cela slovenska ekipa z Mišo Molk na čelu, ki je končno prispela v Beograd, svojo podporo Rebeki je prišla pokazati tudi Lucija Gubenšek, manjkal pa seveda ni niti Rebekin Sandi.

No, natakarji so torti potem odnesli in jih zadaj “razkosali” ter razdelili med ljudi, naša ekipa je opravila še nekaj intervjujev  ter se potem počasi odpravila se proti EuroClubu – pot tja je bila seveda zopet zanimiva, tako zaradi taksija, kot tudi zaradi tega, ker imaš včasih občutek, da taksisti niti ne vedo, kam naj te peljejo, pa vendar, hej, to je Beograd - in nam je tak kot je, všeč…. izredno všeč!!!

::

Dejan Primož Gradišnik

::

::

Posnetek dogajanja v Teatro klubu.

::

Intervju – Miran Cvetko

Kamera, montaža – Erik Sedevčič

TV Čarli – “Druga generalka v slogu Vojne zvezd”

Ponovno z vami.

Za ogled prispevka lahko kliknete TUKAJ

Petkov Kalemegdan

Le kdo še ni slišal za Kalemegdan ? Če kdo izmed Slovencev še ni bil tam, ga je videl na slikah ali ga pozna po možnem nakupu pri igri Monopoli. Tam je bil za petek napovedan velik dogodek s samimi znanimi pevci iz preteklih Pesmi Evrovizije ter nekaterimi letošnjimi nastopajočimi. Že sama imena, kot so Željko Joksimović, Ruslana, Dana International, Marija Šerifović ter seveda letošnji izvajalci Azerbajdžana in nenazadnje naše Rebeke Dremelj, so nam dali majhen alarm, da tega ne smemo zamuditi. Pričetek je bil napovedan za ob 20.30h in iz Sava Centra naj bi ob 20.15h peljal avtobus. Ker so ostali člani naše ekipe “pritiskali” name, naj ne bom pozen, smo bili tam že ob 20h. Lej ga zlomka, avtobus je takoj takrat prišel in ob takojšnjem vkrcanju tudi odpeljal. Vsi smo pričakovali, da bo odpeljal do samega prizorišča, a je naredil prej še dva popolnoma brezvezna postanka pri InHotelu ter Hayat-u.

 

Končno smo prispeli po 40-ih minutah tja, ko sem dobil občutek, da bo večer v vseh pogledih še zelo zanimiv. Od ceste, kjer so se odprla vrata do prizorišča, je bil travnik s sicer pokošeno travo, a je bil “teren neravan” in z vso opremo smo se prebijali do prostora za gledalce. Z vseh strani je bil naval ogromen in smo kar ostali na mestu, kamor smo prišli. Kasneje se je izkazalo, da je bilo mesto pravzaprav kar v redu. Ogromen oder, ki je dal občutek veličastnosti, dva velika ekrana na vsaki strani odra ter kamera na “roki”, ki je bila kar na žerjavu, sta nam dala vedeti, da so zadevo vzeli resno. Govorim o organizatorjih. Najprej sta bila na vrsti Azerbejdžanca, nato Marija Šerifović, lomilec “ženskih” src Željko Joksimović, nato pa naša Rebeka Dremelj. Še preden je stopila na oder sem se osebno spraševal, kako bo zbrana množica reagirala. Saj veste, kaj se je dogajalo pred nekaj meseci. Tokrat vam z zagotovostjo lahko zatrdim, da so VSE zadeve, ki jih gledamo po TV postajah navadne izmišljotine, laži in politično napihovanje. Ljudje so “odprti” (pa ne 3 cm, da ne bo pomote), Slovence imajo radi, vsi se trudijo, da bi bil izjemni gostitelji.

 

Rebeka stopi na oder in “pokasira”….. velik aplavz. Ko so se začeli prvi ritmi naše pesmi, je ljudstvo začelo poplesavati in se gibati v ritmu glasbe. Ko je zapela prve verze, se ni nič spremenilo, razen tega, da je moški za nami na ves glas zakričal: “Pjevaj na slovenackom, jebo te”. Če ste razumeli, da je Rebeka zapela v anglescini, ste na pravi poti. Ni mi bilo jasno, zakaj in delno sem se strinjal z gospodom za nami, a je kasneje na odru voditelj povedal prav vzfnesennno, da gre posnetek (prenos) v kar 15 držav. Logično, kajne. Tudi na koncu svojega nastopa je požela aplavz.

 

Ko je Rebeka končala, je bila na vrsti Ruslana. Ona pa je bila prava nočna mora. S predstavitvijo svoje kolekcije “Wild energy”, v kateri je bilo 6 pesmi identičnih ena drugi, s podobnimi ritmi, ki jih je prekinila z izjemnim vložkom, katerega je pozdravilo pristno občestvo. Najprej je v temi in brez luči najavljala, naj uganemo mobitele, naj vsi utihnemo in prisluhnemo svojemu duhu, vesti in naj začutimo energijo. Za trenutek sem pomislil, da oponaša Carolo, ki je govorila prisotnim o nekih duhovnim materijah, a se je trenutek kasneje na vseh treh ekramih na odru prikazala slika Boga Tošeta Proeskega z letnicama rojstva in smrti. Ljudje so zavreščali, ploskali in dobili smo kurjo polt. Tokrat sem razumel bistvo govora, ki ga je imela. Končno je bilo njenega nastopa konec, zapela je kar 6 pesmi, čakali smo na Divo. Pa ne Divo večera, najavljena je bila Diva Pesmi Evrovizije 1998, sama Izraelka Dana International. Pričakovali smo kakšen grd pogled, kakšno buanje, zgražanje, a od vsega tega ni bilo nič. Pravzaprav tudi ogromnega aplavza ne. Še enkrat se je potrdilo, da so mediji preveč napihnili glede vsega v Beogradu in Srbiji. Po njenem tretjem komadu smo imeli vsega dovolj in se odločili, da odidemo. Nazaj proti železniški postaji ter velikem mostu se je takrat začela zgrinjati množica ljudi, ki se je odločila, da ne bo prisostvovala azerbejdžanski zabavi. Ker smo prišli na most preko Save na napačni strani, smo se odločili, da gremo kar peš. Od daleč smo videli napis Continental in počasi korakali proti cilju. Ker smo bili izjemno lačni, smo se odločili za hiter prigrizek na Bulevarju Zorana Džindžića in prva dva odprta lokala sta bila le navadna bara, tretji pa naj bi bil odprt le do 22h, postregli so nas s pleskavico in v bistvu so sami ponudili hrano, ker “Slovence nečemo ostaviti gladne” . Kratkotrajna Balkanska Jedloza je bila premagana in zaradi te bolezni smo prečkali cesto pred  omenjenima lokaloma. “Nekdo” je izrazil željo, da bi rad prišel v Ljubljano v enem kosu. Očitno bo to tej osebi uspelo:)

 

Končali smo v EuroClubu uro kasneje, kot smo odšli iz Kalemegdana in tisti, ki jih poznamo, so nam rekli, da je Rebeka že odpela svojo pesem v angleščini in odvihrala naprej. Če torej pogledamo na hitro, je Rebeka odpela svojo pesem na Kalemegdanu, odšla na grško-ciprski party v EuroClubu, nato pa odšla na azerbajdžanski party. In tako skoraj vsak dan do sedaj. Toliko kot je Rebeka nastopila v tem času tukaj, nam običajnim ljudem ni niti malo jasno. Konec koncev gre za promocijo, nastop, vaje… Vse za en sam cilj: uvrstitev v finale.

 

Ker ste očitno prebrali do konca moj prispevek, naj Vas nagradim še z enim podatkom, katerega sem skrival do zadnjega stavka. Na Kalemegdanu je bilo zbranih 50.000 gledalcev na odprtem.

::

Miran Cvetko

::

::

Kratek posnetek s Kalemegdana.

::

Kamera, montaža – Erik Sedevčič

07. paket fotk

V obliki albuma si slikice lahko ogledate TUKAJ

 

Foto – Gorazd Povšič

06. paket fotk

V obliki albuma si slikice lahko ogledate TUKAJ

 

Foto – Gorazd Povšič

05. paket fotk

V obliki albuma si slikice lahko ogledate TUKAJ

 

  Foto – Gorazd Povšič

Patologija ali bruh

Na svetu poznamo mnogo različnih bolezni, v enem stavku pa jim tukaj rečemo patologija. Toliko različnih bolezni, ki jih iz vsakdanjega življenja sem prinašajo obiskovalci, to pa je svojevrsten rekord. Tukaj smo videli do sedaj: na tone zmlete kave, veliko umetnih kolkov, tri popolnoma slepe poročevalce, frfotalke, lepotice poletja, umetne bejbe z veliki napumpanimi botox ustnicami, (pre)velikimi umetnimi dojkami, izklesane mladeniče v njihovih spremstvih, kar nekaj pretežkih poročevalcev, Grka, ki je prišel sem iz Soluna z vespo, tudi kako osebo, ki je mešanica med ženskim in srednjim spolom, ki najverjetneje ima med nogami moški ud, bikorborce in komolčarje, ki se grebejo za vsak morebitni promocijski material, na tone različnih parfumov in obenem tudi znoja, gelov za lase, hinavščine, podtikanj, kraje informacij, neposrednih javljanj, borb za najbolj vidno pozicijo, na tone bedastih in predvsem istih vprašanj na vseh tiskovnih konferencah, afnanja, štrikanja, popivanja, snemanja, slikanja, pošiljanja podatkov, skeniranja, preklinjanja, tekmovanja, kdo ima večjo zbirko nabranih CD-jev, smradu iz ust, prevelikih čevljev, prekratkih majic, različnih koravd in verižic, pirsingov, pramenov, visokih pet, prekratkih krilc, anoreksičnih oseb, dolgolascev kakor tudi tistih, ki nimajo več na glavi niti enega lasu, do nekaterih, ki izgledajo tako, kot nepatološko. Da pa med “navadnimi” državljani obstaja ta virus ali sedaj kar pandemija, sva doživela s snemalcem včeraj med vhodomv Areno, kjer je potrebno vse prinešene stvari spraviti preko rentgena in možakar okoli 40-ih let, ki skrbi, da je vse po pravilih, začne diskusijo z mano takole:

Varnostnik: “Do you have a bottle in the bag ?”

Moj odgovor: “Da, imam vodu iz Press centra.”

Varnostnik: “Can I see it ?”

Moj odgovor: “Normalno, dali se to može imati sa sobom?”

Varnostnik: “Yes, it is ok.”

Mislim, jaz njemu v srbščini, on meni nazaj v angleščini. Bruh.

No, zdaj veste, da je patologije tukaj res veliko.

::

Miran Cvetko

Petja in Dima

Draga naša Petja, ne samo v mislih, s teboj smo tudi v dejanjih. Lepo se vsedi, globoko vdahni in poglej naslednji video. Samo zate, OGAE Slovenija in Dima Bilan.

Pripravil – Miran Cvetko

Kamera, montaža – Erik Sedevčič

 

Druga slovenska tiskovna konferenca

Nič posebnega, kar bi lahko povedali. Zaprosili so jo, da naj zapoje v angleščini pesem Pojdi z menoj, s katero je tekmovala leta 2005 na EMI, na koncu pa je zapela še svojo pesem Vrag naj vzame. Ko smo se že skoraj poslavljali, nas je vse prisotne povabila na slovenski party, ki bo jutri, 17. maja od 23h naprej. Prisotni na konferenci so bili povabila veseli, razveselili pa so se, ko je omenila, da bo vsa pijača do 5h zjutraj brezplačna. Po konferenci je (poleg intervjuja z nami) imela še nekaj intervjujev, najbolj “dramatičen” pa je bil s hitronogo, dolgogovorečo, frfotajočo in neverjetno odpuljeno novinarko iz Grčije. Omenjena frfotavka jo je hotela prestrašiti z vprašanjem, katera mis je zmagala leta 2004, a ji je Rebeka kasneje vrnila, da je njena angleščina nerazumljiva…. To ni bil sarkastičen nastop, vsi prisotni smo se nasmejali. Da sem bil v tem času obešalnik, sem kar ponosen na to. Kajti, Rebeka med vso gnečo ni imela prostora, kam bi oddala svojo torbico in jo dala na stol. Ob prihodu gruče novinarjev, ki so obkolili stol, sem torbico pograbil sam in jo nosil naokoli. Čez 10 minut sem jo hotel “prodati” Nataši Miani za 5000 €, pa mi je rekla, zakaj pa in po mojem odgovoru, da če hoče nazaj torbico, je začetna cena 5000 €. Njen odgovor je bil: “Pa nosi, kaj me briga…” Vse v stilu, kajne ? Če ne drugega, nasmejemo se lahko do onemoglosti.

Miran Cvetko

 

Kratek posnetek z druge tiskovne konference.

Kamera, montaža – Erik Sedevčič

Rebekina druga vaja – tokrat gladko

Končana je tudi druga vaja naše predstavnice in za razliko od prve bi lahko rekli, da je tokrat uspela popolnoma. Vendar, kot je omenila Rebeka kasneje, nikoli nihče ne sme biti zadovoljen 100 %. Prav tako sama ve in misli, da je bila vaja uspešna, vendar ima še vedno rezerve. Člani OGAE Slovenija, ki smo vaji prisostvovali, smo bili enotnega mnenja, da je razlika med prvo in drugo vajo velika. Kot sem že omenil, nihče ne trdi, da je to pač res vse, kar lahko Slovenija v tem trenutku postreže občinstvu, je pa veliko predvsem raznolikosti. Na odru je vsega za vse. Najlažje je sedeti za tipkovnico v Beogradu in komentirati dogajanje. Še lažje pa je početi isto v naši domovini. Rebeka se popolnoma “raztrgava” na vse strani, ekipa dela več kot 100%, da bo zadeva lepo predstavljena, izpeljana…. Samo za “glodanje kosti” bralcem našega bloga dve stvari: naš plesalec in obenem koreograf nam je po tiskovni konferenci zaupal, da mu je nekdo rekel, kaj onadva sploh na odru predstavljata in da mu je ta stavek dal misliti. Druga stvar zgolj za informacijo: Natasa Miani, managerka Rebeke Dremelj mi je zaupala, da je samo včeraj dobila 2223 emailov ter 953 sms-ov. Potem veste, kako “noro” zna vse biti. Rebeka, navijamo zate, Slovenija gre naprej.

Miran Cvetko

 

Kratek posnetek Rebekine druge vaje.

Kamera, montaža – Erik Sedevčič

TV Čarli – “Kdo so tisti, ki skrbijo, da vse gladko teče?”

Kaj naj rečem – bravo Čarli!

Za ogled prispevka kliknite TUKAJ

04. paket fotk

V obliki albuma si slikice lahko ogledate TUKAJ

 

Foto – Gorazd Povšič

03. paket fotk

V obliki albuma si slikice lahko ogledate TUKAJ

 

Foto – Gorazd Povšič

Glasovalna tabela – 15. maj 2008

Obljuba dela dolg, naša kamera je bila tudi danes pre tablo.

 

Prispevek – Dejan Primož Gradišnik

Kamera, montaža – Erik Sedevčič

Intervju z uradnima vodičema slovenske delegacije

Intervju – Dejan Primož Gradišnik

Kamera, montaža – Erik Sedevčič

Dogajanje v Evrokulbu

Za pokušino nekaj posnetkov iz Evrokluba na dan, ko je glasbo tam vrtel naš DJ Cvetko.

Kamera, montaža – Erik Sedevčič

TV Čarli – “Sladoled sredi noči in prepoved snemanja”

V tretje gre rado, saj je to najboljši prispevek do sedaj.

Za ogled prispevka kliknite TUKAJ  

02. paket fotk

V obliki albuma si slikice lahko ogledate TUKAJ

Foto – Gorazd Povšič

Obvestilo

Danes, dne 14. maja 2008 je okrog 18. ure prišlo do vdora na strežnik youtube, kjer se nahajajo video posnetki, ki so objavljeni na tem blogu. Namen vdora je očitno bil sramotenje Rebeke Dremelj, saj so bil vsi naslovi in ključne besede, ki spremljajo video posnetke enotno zamenjani z nespodobno vsebino. Omenjena nespodobna vsebina je bila nemudoma odstranjena. V kolikor se bo to nadaljevalo, bo potrebno sprožiti nadaljne korake.

S spoštovanjem.

Erik Sedevčič, administrator

Izlet po Savi in Donavi

Gostitelji Pesmi Evrovizije so vse delegacije popeljali z ladjico po Savi in Donavi in nam poskušali pričarati Beograd tudi s slike podmornice. Na nekaterih delih se prostira veliko ladjic za prevoz turistov ali domačinov, splavov za ciganske bende, prav tako pa tudi veliko na črno zgrajenih hišic ob vodi, ki nekaterim služi za “odmaranje”. Najprej sem seveda pomislil na to, da kaj takega pri nas doma ni mogoče, saj bi ljubljanski župan Janković vse podrl, haha. Poleg naše kompletne delegacije so bili tam tudi delegacije Belgije in Finske. Najbolj nas je nasmejala Sandra, “backvokalistka” naše delegacije s svojim smehom, ki mu DPG pravi “verglanje”. Finci so ostali bolj hladni, opečeni po svojih odkritih delih telesa, saj niso niti najmanj pričakovali takega sonca. Naredili smo tudi intervju z Ishtar, pohvalili njeno pesem, malo spili (stregli so le brezalkoholno pijačo, da ne bo kdo kaj preveč mislil), prigrizli, a to ni bilo dovolj, saj smo odšli skupaj z delegacijo na večerjo na Skadarlijo na prebranac in čevape, kjer je ob mizah igral domači bend. Ko smo se odpravili je bilo že temno in predvsem meni se je zelo mudilo, saj sem bil včeraj DJ v EuroClubu.

Miran Cvetko

 

Video klip izleta z ladjico.

Kamera, montaža – Erik Sedevčič

Rebekin zaščitni znak – smeh, ki je nalezljiv

Foto – Erik Sedevčič

Vedno zamišljeni Rebekin plesalec Matej Bedič

Foto – Erik Sedevčič

Naš sexy beograjski vodič Vuko aka Vuky

Foto – Erik Sedevčič

Rebeka Dremelj – gostja na TV Pink v oddaji “GRAND parada”

Če bi me kdorkoli vprašal pred nekaj dnevi, ali bom v studiu, kjer snemajo Grand parado, TV Pink, bi se vsakemu od srca nasmejal. Včeraj pa se je zgodilo prav to. Po dopoldanskem sprejemu na naši Ambasadi v Beogradu, smo dobili obvestilo, da odhajamo na TV Pink, kjer bo gostja Rebeka. Seveda nas je Rebekina ekipa prosila, če gremo zraven. Zaplet je nastal pred Hotelom Continental, kjer je naša ekipa nastanjena in nikakor ni bilo ne avtobusa ne šoferja, zato je moral Nenad v avto, odpeljati Rebeko ter managerko naprej. Drugi avto za njimi, mi pa smo počakali na avtobus, organizacija je bila malo zapoznela. Prišli smo “pravočasno”, pravzaprav smo kar zamujali zaradi nenormalnega prometa, a na TV Pink NOBENA oddaja ne gre v živo. Rebeka naj bi pela na začetku, a vseeno je bila “uradna” špica oddaje v njihovem turbo stilu. Rebeka je bila na začetku intervjujana, svojo pesem pa je zapela v njihovem domačem jeziku. Predstavitev je bila energična, poskočna ter polna energije. Na kocu je morala se enkrat na oder, ker so potrebovali daljši aplavz publike, ki ga tako ali tako vstavijo umetno in takoj, ko se je vrnila iz odra, je bila njena izjava, da je bila to stara verzija pesmi. Kakorkoli, nastop je bil v redu in na TV Pink naj bi bil v petek ali soboto naslednji teden.

::

Miran Cvetko

::

::

Naš video klip, kjer je Rebeka kot prva Slovenka nastopila v oddaji “Grand parada” televizijske hiše TV Pink, katere gledanost ocenjujejo na 14 milijonov.

Kamera, montaža - Erik Sedevčič

TV Čarli – “Stavnice, ambasada in TV Pink”

Ponovno z vami.

Za ogled prispevka kliknite TUKAJ

 

TV Čarli – “Prva generalka”

V ogled vam ponujamo naš prvi prispevek na TV Čarliju, kjer skupaj s prijatelji iz Ljubljane pripravljamo oddajo “Rebekin dnevnik”.

Za ogled prispevka kliknite TUKAJ

Kako trenutno kažejo stave med fani

V novinarskem središča Sava centra je možno tudi glasovati za svojih deset najbolj priljubljenih pesmi, tako v prvem kot v drugem polfinalu. Zanimanje za glasovanje je veliko. Kako verodostojne so takšne napovedi, pa bo moč ugotoviti, nič prej, kot šele po omenjenima polfinalnima in finalnem večeru. Naša kamera bo tudi tukaj.

 

Prispevek - Dejan Primož Gradišnik

Kamera, montaža – Erik Sedevčič

Nočno dogajanje v Beogradu – drugo mnenje:)

Kot ste lahko že prebrali smo preživeli prvo nočno aktivnost, to je otvoritev Euro cluba, ki je v B objektu Sava centra, kjer je tudi tiskovno središče.

Ali gremo ali ne, je bilo nekaj polemike, predvsem ker je gospod predsednik izjavil, da gremo bolj ali manj samo pogledati, Gogi je seveda bil bolj diplomatski in je molčal (kljub temu, da si je izredno želel ven), moja malenkost pa je seveda vztrajala, da na otvoritev pač moramo iti. Naš snemalec Erik, pa je dejal da ima povsem preveč dela in da bo ostal v stanovanju. Naredilo se je, da smo se uredili in odpravili, malo naokoli in po “njivah” (res samo prispodoba!!!), da so se “štikli” malo umazali še pred prihodom…

Prostor je ogromen, dejansko, tudi ko bo čez nekaj noči poln, bo še vedno dovlj prostora za vse, tudi tiste bolj ventilatorske osebke (moja malenkost izključena, hi hi hi ). Sta dva “big screena” na katerih se vrtijo video spoti (po uradni otvoritvi srbskega predsednika OGAE, Miroslava Luburića, so na njih odvrteli nekaj zmagovalnih posnetkov), velik šank, z dovolj osebja, ogromni toaletni prostori, ter prostor za kajenje v predverju dvorane.

Prijetno smo bili presenečeni, ker je bila prisotna Izraelska delegacija v popolni postavi, tako avtor pesmi (z izjemo Dane International, ki še ni v Beogradu), kot sam pevec in vseh pet bekovokalistov (mhmmm:) )…

Glasbo je vrtel DJ iz Belgije, smo pa med drugim slišali tudi Mandoline, Cvet z juga, Energy pa seveda zimzelene kot so Džuli in ostale uspešnice naše bivše in sedanje države. Slišati je bilo možno tudi nekaj letošnjih pesmi, pa povsem preveč Izrelskih, tudi potem, ko je njihova delegacija že zapustila prizorišče.

Moja malenkost se je vsekakor odločila, da če se bo želela alkoholizirati, bo to od slej počela doma, saj je pivo 320 dinarjev (tuje pivo v embalaži 0.33), kar je sicer okoli 4 evriče, pa vendar za alkoholizirati se lahko bankrotiraš.

Gogi in jaz sva se zabavala čezmerno, predvsem v pričakovanu “last calla” gospoda predsednika (nekako smo se odločili, da zaradi varnosti raje hodimo skupaj in ne posamezno), slednjemu pa se je povsem odpeljalo proti koncu večera na Severinino “Štiklo”, ko smo se mu skoraj odpovedali, ker sta že natakarica in natakar gledala izza šanka in se smejala ter nas celo vprašsala od kod smo. No in nato je seveda sledil “last call” in kao odhod. Z Gogijem nad tem nisva bila ravno navdušena in sva kar malo obsedela, predsednik pa je kar odkorakal ne ozirajočc se sploh ali sva za njim ali ne.

Tolažila sva se z mislijo, da bomo vsaj pojutrišnjem (sedaj jutri), ko muziko vrti on, ostali v klubu do konca.

Domov smo se vrnili skozi “zloglasni” tunel, katerega načeloma ko pade mrak bojkotiramo, vendar se v stilu Jamesa Bonda da storiti marsikaj!

In s tem se poslavljam od Vas do nadalnjega z upanjem v srčku in duši, da z Gogijem tudi danes prepričava predsednika, da gremo ven – navsezadnje, spali bomo doma, zato nismo prišli v Beograd, halooo, ddddddd…

::

Dejan Primož Gradišnik

Nočno dogajanje v Beogradu

Ja, dragi moji, prvič smo “preživeli” dogajanje tudi v nočnem času. Naj vas opomnim, da se je večino dogajanja dogajalo v stanovanju pri nas doma, ko nas je naš generalni sekretar opominjal, naj bomo za vraga tiho, ker bomo priklicali sosede ali kar je lahko še hujše, policijo. Torej, po zaprtju Sava Centra ob 20.30 smo odšli domov in si tam privoščili počitek. Seveda ste se zmotili, če ste mislili, da smo odšli spat, ker – spat v Beograd pa nismo prišli. Generalni sekretar, ki ga lahko kličemo Jedla, je bil nestrpen skoraj že preko meje, saj je nergal, da MORAMO na otvoritev EuroCluba. Eriku se ni dalo, Gorazd je bil za, a nič ni izjavil na glas. To, da je Jedla potreboval “extreme make-over” (beri: rihtal si je frizuro na novo pol ure in na koncu se je prikazal s POPOLNOMA isto frizuro, kot prej), je povdarjati kar odveč. Diskusija je pred odhodom potekala o dveh stvareh: duhovih v stanovanju ter grožnjah o pretepih nacionalistov ter homofobov. 

Ker se je Erik odločil, da bo ostal v stanovanju in montiral posneti intervju z Rebeko in da ne gre v EuroClub, se je spomnil oddaj o duhovih z Discovery Chanel. Malo ga je postalo strah, saj naj bi v stanovanju v mesecu januarju letošnjega leta umrla starejša gospa. “Nikoli ne veš, kdaj se njen duh priplazi izpod postelje”, je rekel kar nekajkrat. Kot je povedal kasneje, ko smo prišli domov, je imal na ušesih slušalke in poslušal posnetek, ko naenkrat poči. In poči še enkrat. Ker smo v blokovskem naselju Novega Beograda, se je pokanje slišalo kar močno. Pohitel je na balkon, kjer so se slišale “detonacije” iz okolice. Očitno so nekateri naredili pravi ognjemet ob slavju zmagovalne stranke na volitvah. Kdo je zmagal, nimamo pojma in nas niti ne zanima.

 

Grožnje in pretepi pa so nas napeljali na pogovor pred odhodom. Vsi štirje smo se narežali do solz. Dogajanje bom opisal kot pogovor:

 

Jelda: “Ja, kdaj pa gremo domov iz EuroCluba ? Jaz ne grem samo za eno uro. Se mi ne splača.”

Erik: “Jaz ne grem, mi je vseeno. Zaklenite me, boste najbrž prej doma, kot bom jaz to končal.”

Jedla: “Ja, zaradi groženj ni dobro, da gremo domov okoli štirih. Takrat obstaja velika možnost, da dobiš po goflji.”

Erik: “No, ja, če greš domov prej, okoli 2h ali 1h skupaj z Jedlo, je velika verjetnost, da še prej dobiš po goflji.”

Solze smeha so tekle v potokih.

Jedla nas nasmeje, kot v najboljših časih.

 

Lahko si predstavljate, da ŽE po dveh dneh hoče “room-service”. Nescaffe, ki ga pije z mlekom, mora biti toplo do NATANČNE temperature, ne preveč sladkorja, vreščanje je seveda, če ga je premalo, je pa res, da je trenutno naša blagajna. Ker mi trije še vedno nimamo lokalnega denarja, nas zalaga z dinarji. Meni osebno je dal jurja (1000 din; 1 EU je 80 din), a mi ga v EuroClubu niso hoteli vzeti na šanku, ker je bil strgan. Ne bi rekel, da je denar star in zanemarjen, mislim, da je problem pri tistemu, ki mi je denar posodil. Ali se je zredil ali pa ima bolj tesne hlače in se je ob vlečenju denarja iz žepa le-ta strgal.

 

Ja, kdo ga ne bi imel rad.

::

Miran Cvetko

::

::

Naša Jedlica. V obliki albuma si slikice lahko ogledate TUKAJ

Foto – Gorazd Povšič

01. paket fotk

V obliki albuma si slikice lahko ogledate TUKAJ

 

Foto -Gorazd Povšič

Jedlin prvi intervju

ESC 08 bo prav poseben dogodek tudi za našega dragega člana  – Jedlo, saj bo to zanj prva udeležba na Pesmi Evrovizije. In ker v Beograd ni prišel le žurirat in štrikat, pač pa tudi resno delat, se bo preiskusil za mikrofonom. Jedla, vajen nastopa in vodenja glasbenih oddaj, se bo v obliki novinarja prav gotov odlično znašel. Jezik, ki ga baje spretno suče, bo budno spremljala tudi naša kamera.

 

Nekaj sličic z Jelinega prvega intervjuja. V obliki albuma si slikice lahko ogledate TUKAJ

Foto – Gorazd Povšič

Prva slovenska tiskovna konferenca

Rebeka je začela svojo tiskovko s prošnjo. Ker je šlo na vaji v dvorani vse narobe, je prosila, da jo prisotni ne sprašujejo o tem. Seveda je beseda nanesla tudi kam drugam, predvsem k njeni zmagi na EMI letos, da to ni njeno prvo tekmovanje, saj je leta 2001 predstavljala Slovenijo kot mis, katere države je obiskala v svojem promocijskem nastopu in ko je naštela 5 drzav, ji je Nataša Prodan Miani, njena managerka dejala, da je to vse, je Rebeka odgovorila: “A samo tako malo držav ? Pa saj sem bila dva meseca od doma.” Prisotni v dvorani so se nasmejali. Sledil je krohot, ko je vodja tiskovne konference omenil, da on osebno drži pesti za Rebekin nastop v finalu. Rebeka je namreč odvrnila, da naj ne drži pesti, ampak naj raje prime telefon v roke in glasuje. Odgovor je bil čisto v njenem stilu.
 
Končalo se je tako, kot se je začelo. Z nasmehom. Zakaj pa ne, kajne.

Miran Cvetko

 

Vedno optimistična in nasmejana Rebeka Dremelj, tudi takrat, ko ne gre vse po maslu. Kratek intervju po prvi tiskovni konferenci. 

Intervju – Miran Cvetko

Kamera, montaža – Erik Sedevčič

Prva slovenska vaja

Danes je imela naša queen Rebeka svojo prvo vajo na 53. tekmovanju za Pesem Evrovizije, ki pa je bila na žalost vse prej kot popolna.
Rebeka je bila sicer v redu, prav tako njena ekipa, so se pa veliko morali usklajevati s tonskimi mojstri okrog glasnosti glasbe in pa mikrofonov. Vendar pa je bila žal to le manjša pomankljivost, v primerjavi z kletko, katero bo Rebeka uporabila kot scenski element na odru. Oder je v primerjavi z samo dvorano kar manjše razočaranje – dvorana navduši, sploh nas Slovence, saj je v primerjavi z našimi malimi kurniki, katere imamo, megalomanska. Oder pa, kakorkoli izgleda lep, je žal majhen… za nekatre celo premajhen.
Tudi plesalca nista bila prav zadovoljna z odrom, ki naj bi bojda visel navzdol, onadva pa sta na rolkasupergah, tako da so imeli tudi nekaj usklajevanja okrog tega. Žal zaradi težav s kletko nismo videli koreografije v celoti, je pa vsekakor izredno zadovoljivo dejstvo, da Slovenija končno ima neko dogajanje na odru, oziroma koreografijo. Poleg Rebeke in dveh plesalcev so na odru tudi tri spremljevalne vokalistke, tako kot so bile tudi na Emi.
No, naša delegacija je tako začela svoje poslanstvo v Beogradu dokaj slabo, vendar kot pravijo, slab začetek, dober konec in seveda tudi mi upamo, da bo temu tokrat tako. Vsekakor so za začetek ugotovili, kaj je bilo narobe s kletko, ki deluje sicer s pomočjo računalnika, le-ta pa je imel premalo časa - 35 sekund, da bi se “zalaufal”, kot je to potrebno za našo ekipo.
Sedaj se pričakuje, da bo na naslednji slovenski vaji vse potekalo tako kot je potrebno in bomo videli Rebeko ter njeno ekipo v polnem sijaju!

Dejan Primož Gradišnik

 

Ponujamo vam posnetek Rebekine prve vaje. Ker je Rebeka ženska, ki ve kaj hoče, je odveč bojazen, da se kletka na drugi in vseh naslednjih vajah in nastopih ne bi odprla ter Rebeko tako odrešila vseh muk.

Zaradi zelo strogih pravil EBU-ja, vam žal ne moremo predvajati posnetka celotne pesmi.

Kamera, montaža – Erik Sedevčič

Put putujem…

Prva skupina je prispela v Beograd. Skupina štirih članov OGAE Slovenija je prispela v glavno mesto Srbije v zgodnjih jutranjih urah, sonce je ze svetilo in tudi naš član iz Srbije je bil ze nervozen na železniški postaji, saj je vlak zamujal dobre pol ure. Prvi vtis, ko smo ga videli na postaji, je bil vse prej kot dober. Saj veste, kdo se “ponavadi” giblje na “štacjonu” ob sobotah ob 7h zjutraj. Najprej nam s tramvajem uspe priti do Sava Centra, od tam pa peš do našega stanovanja. Imamo kakšnih 10 minut hoje od press centra, a pogled na stanovanje je bil veličasten. Vsi štirje smo se strinjali, da bi TAKOJ imeli takšno stanovanje v Ljubljani. Ugotovili smo, da naj bi bilo veliko kakšnih 100 m2, 3,5 sobno z dvema WC-jema ter velikim balkonom.
 
Po prihodu lastnice stanovanja smo morali na policijsko postajo, ker se mora vsak, ki prebiva pri komu doma, v roku 48 ur prijaviti na policiji, drugače si kazensko odgovoren (greš v zapor) in po vrnitvi v stanovanje smo se okrepcali z malico ter doooolgim popoldanskim spancem. Po tem smo se pogovarjali, smejali do polnoči in obvezno nočno spanje je bilo neizogibno.
 
Ko smo si ogledali Sava Center, kjer je tiskovno središče z računalniki in novinarskimi konferencami ter seveda EuroClubom, smo si bili trije, ki smo bili v Helsinkih, enotni, da je bil press center v Helsinkih boljši. Sava Center je enostavno prevelik, računalniki so v prvem nadstropju, tisti brezžicni so v pritličju, restavracija z velikim ekranom v drugem nadstropju itd. Očitno je, da bo v naslednjih dneh, ko pride velika večina novinarjev in fanov, (pre)velika gneča in se bomo morali klicati z mobiteli, kje smo.
 
Na splošno prvi vtis: Srbi imajo še vedno sloves, kakršnega so imeli. Gostoljubje, prijaznost na vsakem koraku. Lastnica stanovanja nam je prinesla piškote iz “Pekare” ter jogurt za zajtrk, tudi v trgovini s špecerijo so bili že skoraj preveč prijazni.
 
Vam, ki pa boste prebirali naše prispevke, v svojih komentarjih lahko vprašate, če imate kaksno vprašanje. Danes je vaja Rebeke the queen ter tiskovka med tretjo in peto. Kasneje boste lahko videli tudi video inserte.

Miran Cvetko

 

Nekaj slikic “pristanka” v Beograd ter našega novega domovanja. V obliki albuma si slikice lahko ogledate TUKAJ

Foto – Gorazd Povšič

Pozdravljeni, ljubitelji Pesmi Evrovizije!

Leto je naokrog in ponovno je pred vrati Pesem Evrovozije, tokrat v Beogradu, zahvaljujoč Mariji Šerifović, ki je v Helsinkih s pesmijo “Molitva” prepričala evrovizijsko občinstvo. Naše barve bo letos zastopala Rebeka Dremelj in njena “Vrag naj vzame”, saj je na nacionalnem izboru EMA ‘08, ki se je 3. februarja 2008 odvijal v studiu 1 RTV Slovenija, pritegnila 56823 glasov in se tako uvrstila na prvo mesto.

Ekipa OGAE Slovenija bo tudi letos na kraju dogodka in vas neposredno seznanjala z vsakodnevnostmi. Za čim lepšo popotnico v Beograd pa smo, kot bi se reklo, “udarili brigu na veselje” na vsakoletnem žuru v Ankaranu, kjer nas je s svojim obiskom, šarmom, lepoto in prisrčnostjo razveselila, nihče drug, kot naša zvezda Pesmi Evrovizije 2008 – Rebeka Dremelj.

 

V spomin na prijeten večer je nastal naslednji video. 

Pripravil – Erik Sedevčič

Kamera, montaža – Erik Sedevčič